Library:Ne Demokrati ne Republikanci — revolucija!
Ob dogotkih v političnem ustorju ZDA in bližajočih predsedniških volitvah leta 2024, smo se znašli v težkem položaju. Z ene strani vidimo, kako reakcionarno, fašistično gibanje pod vodstvom Donalda Trumpa in republikanske stranke pridobiva na moči med najbolj nazadnjaškimi sloji prebivalstva. Z druge strani vidimo, kako nemočna demokratska stranka poskuša zbrati napredne sloje z retoriko, ki poziva k stagnaciji na trenutni stopnji kapitalizma, ne pa k spremembam v smeri nove, napredne ureditve.
Poleg tega vidimo, da demokratska stranka ZDA ne stori veliko, da bi se ubranila pred naraščajočimi fašističnimi gibanji v državi, ampak dejansko zavzema nemočna in popustljiva stališča kljub resni nevarnosti.
Kapitalistični "demokratični" sistem v ZDA je pokazal, da se bliža njegov konec. Lahko se le pogrezne v globoko blato fašistične tiranije ali pa ga revolucionarno gibanje delavskega razreda naredi nepotrebnega.
V tem pogledu se revolucionarni socialisti soočajo z mnogimi vprašanji, kljub temu da so Združene države očitno v zatonu. Demokratska stranka in z njo povezane psevdo-radikalne sile že desetletja poskušajo prevarati delavski razred Združenih držav, da bi podprl njihovo vladavino, in mnogi so temu prizadevanju podlegli ter začeli dojemati delo v razpadajočem, zatiralskem okviru volilnih ciklov kot prevladujoče, če ne celo edino sredstvo za doseganje sprememb v družbi. V tem smislu je naša dolžnost, da to obrnemo, da razkrijemo protidelavsko naravo teh pozivov, da pokažemo nazadnjaško naravo volilnosti v razrednem boju v ZDA.
Ozadje krize Ameriškega Kapitalizma
Kapitalizem je ves čas svojega obstoja predstavljal sistem, ki je usmerjen v propad, slabost in nestabilnost. ZDA so ena od najpomembnejših kapitalističnih sil na svetu, zato niso nobena izjema.
Zgodovinska kriza kapitalizma, ki jo je povzročila velika gospodarska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je od vladajočega razreda Združenih držav zahtevala, da postavi predsednika Franklina D. Roosevelta, ki bi lahko rešil usihajoči kapitalizem pred možnostjo socialistične revolucije v obliki socialdemokratskih programov, kot je bil "New Deal". Nadaljnji napadi na delavski razred so bili izvedeni z zakonom "Taft-Hartley" iz leta 1947 in Mc-carthizmom, ki sta zdesetkala organizirano delavstvo in radikalna gibanja. V naslednjih desetletjih 20. stoletja je bil ameriški kapitalizem rešen.
Ker pa je sistem blaginje, ki je nastal v času New Deala, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nadomestil Ronald Reagan z neoliberalnimi reformami in ekscesi, je stanje ameriške kapitalistične demokracije vztrajno upadalo, zlasti po dogodkih 11. septembra 2001 in posledični uvedbi še bolj drakonskih politik v času predsednika Busha in njegovih naslednikov.
Globalna kapitalistična kriza leta 2008 je ustvarila plodna tla za vzpon reakcionarnih in fašističnih gibanj, ki so si prizadevala odvrniti liberalno-demokratični okvir in hkrati ohraniti kapitalizem. Pojavilo se je gibanje "Tea Party" in druge težnje, ki pa so jih najbolj nazadnjaški deli buržoazije kmalu spodkopali in astroturfirali. Nastajajoče nezadovoljstvo znotraj malomeščanstva v ZDA se je močno razširilo, kar so hitro izkoristili večji, vladajoči kapitalisti.
Tako sta se rodila Donald Trump in njegovo fašistično gibanje, ki temelji na platformi šovinizma, reakcionarnega populizma, nadrejenosti itd. Po tej formuli je Trump zmagal na predsedniških volitvah leta 2016. Po začetku krize leta 2020, ki se je začela s pandemijo in recesijo, se je kapitalistični sistem v večji meri pokazal kot proti interesom delavcev, po umoru Georgea Floyda, ki so ga zagrešili policisti bele nadvlade, pa je prišlo do nemirov. Trump in njegova administracija sta zaradi širitve že tako drakonskih policijskih sil za zatrtje teh protestov, malomarnega odziva na pandemijo in njenega zanikanja itd. povzročila vsesplošen upad njegove priljubljenosti pred predsedniškimi volitvami leta 2020. Potem ko se je Trumpov potencial za ohranitev vodilnega položaja zmanjšal, je začel glasno nasprotovati buržoaznemu demokratičnemu sistemu v državi in prikrito koval načrte, da bi si svoj položaj zagotovil z nezakonitimi sredstvi. Po Trumpovem porazu na volitvah ni hotel sprejeti rezultatov in je 6. januarja 2021 v sodelovanju z več neofašističnimi terorističnimi milicami skupaj z neorganiziranimi vstajniki sprožil poskus samovrata. Vendar Trumpovi poskusi ohranitve oblasti niso uspeli, zato je bil prisiljen odstopiti s položaja in dovoliti, da ga na predsedniškem položaju nasledi Joe Biden. Tako je nastal sedanji politični kontekst v ZDA.
Demokrati - Stranka za Demokracijo?
„[...] Razlika med obema stranema se zmanjšuje. Boj med tema dvema stranema je potekal predvsem zaradi višine carinskih dajatev. Njun boj ni imel nobenega resnega pomena za množice ljudi. Ljudstvo je bilo s spektakularnimi in nesmiselnimi dvoboji med dvema buržoaznima strankama prevarano in odvrnjeno od svojih življenjskih interesov. Ta tako imenovani dvostrankarski sistem, ki prevladuje v Ameriki in Veliki Britaniji, je bil eno najmočnejših sredstev za preprečevanje vzpona neodvisne delavske, tj. resnično socialistične stranke.“
–Vladimir Lenin, Rezultati in pomen ameriških predsedniških volitev, 1912 Od začetka predvolilne kampanje pred predsedniškimi volitvami leta 2024 je Demokratska stranka poskušala na številne načine nagovarjati delavce, da bi prikrila svoj pravi razredni položaj političnih predstavnikov kapitalističnega sloja. Eden od takšnih vidikov njihove retorike je bil, da so se predstavljali kot zagovorniki ameriške „demokracije“ pred despotskimi trumpisti:
„Preveč tega, kar se danes dogaja v naši državi, ni normalno. Donald Trump in republikanci MAGA predstavljajo ekstremizem, ki ogroža temelje naše republike. [...] Sile MAGA so odločene, da bodo to državo popeljale nazaj. Nazaj v Ameriko, kjer ni pravice do izbire, pravice do zasebnosti, pravice do kontracepcije, pravice do poroke s tistim, s katerim se poročite.“
–Joe Biden, govor iz leta 2022 Kljub tej zavajajoči propagandi pa je Demokratska stranka prav tako kot Republikanska stranka del propadajočega buržoaznega plutokratskega sistema, saj obe tvorita „dvostrankarski“ sistem, ki zatira delavski razred in socialistične politične stranke ter utrjuje kapitalistično vladavino. Ko predsednik Biden govori o „temeljih naše republike“, se moramo vprašati, kaj so ti temelji? Po besedah enega od „očetov ustanoviteljev“ Združenih držav, Jamesa Madisona:
„Iz tega pogleda na zadevo lahko sklepamo, da čista demokracija, s čimer mislim na družbo, sestavljeno iz majhnega števila državljanov, ki se zbirajo in upravljajo vlado osebno, ne more biti zdravilo za škodljivosti frakcij. Skupno strast ali interes bo skoraj v vsakem primeru občutila večina vseh; komunikacija in dogovor sta posledica same oblike vladanja; in ničesar ni, kar bi preprečilo spodbude za žrtvovanje šibkejše stranke ali nadležnega posameznika. Zato so takšne demokracije vedno bile prizorišče nemirov in sporov; vedno so se izkazale za nezdružljive z osebno varnostjo ali lastninskimi pravicami; in na splošno so imele tako kratko življenjsko dobo kot nasilno smrt. Teoretični politiki, ki so podpirali to vrsto vladavine, so zmotno domnevali, da se bodo ljudje s tem, ko bodo dosegli popolno enakost v svojih političnih pravicah, hkrati popolnoma izenačili in asimilirali v svojem premoženju, mnenjih in strasteh.“
–James Madison, Federalistični dokumenti št. 10
Takšna stališča so bila med „ustanovnimi očeti“ Združenih držav skorajda splošna. Njihovo nasprotovanje pravi demokraciji v korist oligarhije je vidik, ki ga bodo priznali celo njihovi reakcionarni zagovorniki. Temelji Združenih držav so temeljili na zmožnosti majhnega vladajočega razreda bogatih zemljiških posestnikov in sužnjev v kolonialističnem kontekstu, da deluje svobodno brez sklicevanja na ljudsko oblast. To pomeni - izkoriščanje, genocid, diskriminacija, vladavina manjšin in neomejene lastninske pravice za peščico. Prav to je opredelilo temelje Združenih držav in v tej meri republikanska stranka ne nasprotuje tem temeljem, temveč je njihov skrajni zagovornik v sodobni obliki. Demokracija predstavlja vladavino večine in ne močne manjšine. Ali je demokratska stranka organ za vladavino ljudstva? Demokratsko stranko vsako leto z milijoni dolarjev močno financirajo vplivne institucije, kot so Bloomberg LP, Charles Schwab Corp. in številne druge, ki v veliki meri financirajo tudi republikansko stranko. Skoraj vsi vplivni demokratski uradniki v senatu in kongresu so milijonarji in sicer zelo premožni. Vlada Združenih držav Amerike je tudi pod upravo, ki je usklajena z Demokratsko stranko, dosledno dopuščala korupcijo v obliki „lobiranja“ in je bila večinoma bolj naklonjena interesom kapitalistov (razreda, ki mu pripada večina njenega vodstva!), za interese ljudi pa ji je bilo malo mar.
Ti prepričljivi dokazi dokazujejo, da demokratska stranka sploh ni stranka demokracije, temveč - tako kot njeni republikanski kolegi - stranka, ki jo vodijo bogataši, ki deluje za interese bogatašev in je v nasprotju z interesi delavskega razreda. Združene države Amerike so vlada kapitalistov, demokrati pa predstavljajo le politično voljo ene od njihovih frakcij.
Skratka, demokratska stranka ne more biti zagovornik „demokracije“, če ta za veliko večino prebivalstva ne obstaja.
Ali so demokrati „Manjše zlo“?
Mnogi, med katerimi so nekateri, ki se sami označujejo za „socialiste“, bodo še vedno podpirali Demokratsko stranko, čeprav so spoznali njen meščanski in protidemokratični značaj. To je politika sledenja „manjšemu zlu“. To stališče podpiranja „manjšega zla“ je skoraj vseprisotno med ljudmi iz delavskega razreda, ki jih je Demokratska stranka prevarala. Na predsedniških volitvah leta 2020 je večina demokratskih volivcev izjavila, da je bil njihov glavni razlog za odločitev, da bodo volili Joe Bidena, ta, da „ni Trump“. Velik del proletariata v ZDA ne podpira Demokratske stranke in jo zgolj voli, ker ne pozna drugih veljavnih oblik političnega boja. Buržoazija jim laže, saj menijo, da je buržoazna demokracija edina arena za politične spremembe; socialistične demokracije in njene neskončno bolj osvobodilne narave še ne poznajo. Demokratska stranka in z njo povezani korporativni mediji se zelo dobro zavedajo te težnje med svojimi volivci. V začetni fazi kampanje za splošne volitve leta 2024 se je med predsedniškimi primarnimi volitvami med demokratskimi volivci pojavila razširjena težnja, da ne bi podprli Bidena, ampak bi glasovali „neobvezno“, večinoma v znak protesta. V zvezni državi Michigan je več kot 100.000 volivcev glasovalo „neobvezno“, mnogi so bili arabskega, zlasti palestinskega porekla in so čutili nezadovoljstvo zaradi nadaljnje podpore in sokrivde Bidnove administracije za trajajoči genocid na območju Gaze. Akademik Michael Traugott, ki se je pridružil demokratom, je ob podrobnem opisu teh podatkov izjavil:
„[Izbira možnosti „neobvezan“] ni mogoča na jesenskih splošnih volitvah, kjer bo za demokrate edina alternativa Bidenovemu glasu ostati doma ali glasovati za Donalda Trumpa. Glede na njegove pretekle dosežke in predloge, da bi Arabce izključil iz priseljevanja v Združene države, ne verjamem, da bo to realna alternativa za mnoge volivce iz Michigana, ki se niso zavezali.“
–Michael Traugott, „Več kot 100 tisoč volivcev v Michiganu je namesto Bidna izbralo „neobveznega“ - je to pomembno za november?“, 27. februar 2024
To je stališče, ki je značilno za vodstvo Demokratske stranke in je del njihovega prej omenjenega poudarka na boju za „ohranitev ameriške demokracije“. Velika večina naprednih ljudi v Združenih državah je pred odločitvijo: ali bodo volili desničarskega kandidata (Biden), ki aktivno podpira genocid in ohranja zatiralske politike, pri tem pa izdaja svojo volilno bazo, ali pa bodo volili odkrito fašističnega kandidata (Trump), ki ne bo le vztrajal pri podpori tega genocida, ampak ga bo razširil tudi na domačem ozemlju proti lastnemu ljudstvu. V tem primeru torej „manjše zlo“ demokratov še vedno predstavlja pošastno, genocidno silo. Vendar pa je to domnevno „manjše“ zlo sprejelo in ohranja številne vidike „večjega“ zla trumpizma. Joe Biden ni uspel delno ali v celoti izpolniti večine svojih predvolilnih obljub, vendar je ohranil številne drakonske Trumpove politike. Njegova administracija je nadaljevala gradnjo velikega „mejnega zidu“ na meji z Mehiko, ki se je začela pod Trumpom, ter zmanjšala število predpisov in zakonov, da bi pospešila njen napredek, nadaljevala množične deportacije migrantov v velikem številu, pri čemer je po številu deportacij celo prehitela Trumpa, ter vztrajala pri ločevanju družin priseljencev in nameščanju otrok v kletke.
Čeprav je Joe Biden v kampanji nastopal kot „pro delavski“ kandidat, se je hitro izkazalo, da je proti delavskemu razredu kot vsi prejšnji predsedniki. Med stavko železničarjev, ki so konec leta 2022 trpeli zaradi grozljivih delovnih razmer, je Bidenova administracija najprej zavrnila njihovo zahtevo po dvotedenskem bolniškem dopustu in namesto tega predlagala en sam dan, nato pa sprejela represivne ukrepe, s katerimi je stavko razglasila za nezakonito. Biden in demokratska stranka sta storila zelo malo za odpravo trpljenja in stisk delavskega razreda. Njegova administracija ni storila ničesar, da bi zmanjšala inflacijo in njene posledice za delavce, med vrhuncem pandemije COVID-19 je storila kritične in malomarne napake, zaradi katerih je umrlo več sto tisoč ljudi, ni uvedla nobene omejitve najemnin in drugih predpisov v času velikega povečanja števila izselitev in brezdomstva, dovolila je nadaljnjo militarizacijo policije in ni storila nič proti njeni infiltraciji s strani neofašistov, izvajala je obsežno neoliberalno privatizacijo in varčevalne ukrepe ter številne druge skrajno proti delavskemu razredu usmerjene ukrepe. V primerih, ko demokratsko vodstvo predlaga določeno nominalno progresivno zakonodajo, se ti predlogi nikoli ne spremenijo v kaj pomembnega, saj se hitro razvodenijo, v zakon se vključijo privatizacijske sheme itd., vse v skladu z zahtevami ameriškega vladajočega razreda. Poleg tega se pod vodstvom Demokratske stranke, ki naj bi bila „levičarska“ stranka, nadaljuje množično zatiranje delavskega razreda in naprednih gibanj s strani policije in drugih državnih agentov. Na nenasilne protisionistične proteste, ki so se začeli kot odziv na trajajoči izraelski genocid na območju Gaze, se je vlada Združenih držav Amerike odzvala z brutalnim zatiranjem in represijo, pri čemer je na ozemlje univerz poslala na stotine militariziranih policistov, ki so napadali študente in druge protestnike, ter izvajala druge grobe kršitve človekovih pravic v imenu obrambe genocidnega in kolonialističnega režima po naročilu svojih korporativnih gospodarjev. Kamala Harris, predvidena demokratska kandidatka za predsedniške volitve od konca julija 2024, se v teh stališčih sploh ne razlikuje od Bidna. Ko je 24. julija 2024 Benjamin Netanjahu, vojni zločinec in genocidni voditelj Države Izrael, prišel v Združene države Amerike, da bi imel fašistični govor na skupnem zasedanju kongresa, so izbruhnili protesti proti temu očitnemu izkazovanju podpore genocidnemu fašističnemu režimu. Policija je v odgovor ponovno uporabila brutalne metode za zatrtje protestov. Dan pozneje je Kamala Harris izrekla javno izjavo:
„Včeraj smo bili na postaji Union Station v Washingtonu priča podlim dejanjem nepatriotskih protestnikov in nevarni sovražni retoriki. Obsojam vse posameznike, ki se povezujejo z brutalno teroristično organizacijo Hamas, ki je obljubila, da bo uničila državo Izrael in pobijala Jude. Grafiti in retorika, ki podpirajo Hamas, so odvratni in jih v naši državi ne smemo dopuščati. Obsojam sežiganje ameriške zastave. Ta zastava je simbol naših najvišjih idealov kot naroda in predstavlja obljubo Amerike. Nikoli je ne bi smeli oskruniti na tak način. Podpiram pravico do mirnih protestov, vendar bodimo jasni: za antisemitizem, sovraštvo in kakršno koli nasilje v našem narodu ni prostora.“
–Kamala Harris, izjava z dne 25. julija 2024
Ne glede na to, ali je politik demokrat ali republikanec, so prepričanja enako nečloveška in nizkotna; uporaba demokratičnih pravic, kot sta svoboda govora in izražanja, je „nepatriotska“, nasprotovanje očitnemu podpiranju čezmorskega fašističnega diktatorja v prostorih vlade je „sovražno“, vsi milijoni Palestincev so povezani s „Hamasom“, mirovni protesti niso dovoljeni, če so v nasprotju s kapitalistično-imperialističnimi interesi, obsojanje svoje vlade zaradi podpiranja genocida, ki še vedno poteka, pa je „antisemitizem“. “ Jasno je, kakšno „manjše zlo“ je demokratska stranka. Demokratska stranka je protidemokratično, imperialistično združenje, ki ga sestavlja in deluje v interesu kapitalističnega vladajočega razreda. Podpirati to „manjše zlo“ pomeni podpirati policijsko represijo, množične deportacije, genocid, imperializem, vojne, varčevanje in nadaljnje izkoriščanje enega razreda nad drugim. Delavski razred ne more ničesar doseči s podpiranjem te podle imperialistične organizacije, še bolj kot neofašističnih republikancev, stranke, s katero so demokrati vse preveč pripravljeni sodelovati in jo opolnomočiti.
Podpirati to „manjše zlo“ pomeni opravičevati vse njihove zločine in grozodejstva ter jih oprostiti neuspeha pri doseganju pomembnih sprememb. Ker demokrati „niso Trump“, postanejo vsa njihova dejanja ali neukrepanja upravičena, njihova odgovornost do volilne baze pa nepomembna. To se je pokazalo v celotnem Bidnovem predsedovanju, ki je prineslo le neovirano stisko delavskega razreda, a je delovalo kot uvod v vzpon ameriškega fašizma, deloma zaradi nemoči demokratov.
Kaj je treba storiti?
Pogoji, ki so zagotavljali, da delavska gibanja delujejo v kapitalističnem volilnem okviru, so že zdavnaj izginili, kar se je še posebej pokazalo ob nedavnih dogodkih v letih 2020. „Demokratična“ vlada Združenih držav Amerike omogoča izvajanje politične moči le dvema političnima strankama, desničarski Demokratski stranki in skrajno desničarski Republikanski stranki, ki sta zgolj politični roki kapitalistov za ohranjanje njihove vladavine brez kakršne koli demokracije za delavski razred. Demokrati si ne prizadevajo za odpravo kapitalizma ali drugih interesov delavskega razreda. Demokrati so prisotni zgolj zato, da bi zagotovili delitev gibanj delavskega razreda in naprednih elementov, medtem ko fašistični republikanci rušijo buržoazno demokracijo kot tako. Ko republikanci še bolj zapadejo v fašizem, morajo demokrati le še slediti in se zdeti nekoliko bolj „zmerni“, da bi prepričali mlade volivce, željne sprememb, a prestrašene fašizma, da jih podprejo. To se dogaja vedno, čeprav se demokrati skupaj z republikanci nenehno pomikajo v desno. Revolucionarna gibanja ne smejo podpirati ne demokratov ne republikancev. Namesto tega morajo komunisti v ZDA poskrbeti za ločitev socialističnih in drugih organizacij delavskega razreda od demokratov, razkriti protidelavski in reakcionarni značaj te organizacije ter ustanoviti novo revolucionarno komunistično stranko, ki se ne bo borila za ohranitev tega represivnega kapitalističnega sistema, temveč bo poskrbela za revolucionarne spremembe in resnično demokratično socialistično republiko za delavski razred.
Naš cilj za komuniste v ZDA skratka niso ne demokrati ne republikanci - revolucija!
Delavci sveta, združite se!